Kako gledamo tisto, kar vidimo?

Po gotski katedrali se drugače razgledujemo kakor po škatlasti večnadstropni veleblagovnici. Ko si ogledujemo umetniške slike, nam pogled drsi drugače kakor po številčni tabeli.

Kako vizualno dojemamo učne materiale, na primer priročnike, videofilme in spletne strani, ki jih moramo s pogledom hitro zaobjeti, da sprejmemo čim več informacij? Kako naj bodo oblikovani, da bodo čim bolj učinkoviti? Vse to so raziskali strokovnjaki inštituta za kognitivno nevrologijo moskovske univerze za humanistične vede.

S snemanjem gibanja oči so nepristransko ocenjevali informacijsko zadostnost videomaterialov. V ta namen so uporabili metodo videookulografije. Glavna njena prednost je, da ni invazivna, da torej ni treba posegati v organizem.

Navadna kamera posname oko, v katerem se jasno razloči temna zenica. Premikanje središča zenice ustreza premikanju pogleda vzdolž vidnega polja. Sistem določi koordinate zenice z natančnostjo 0,5 ločne stopinje in z visoko frekvenco. Gibanje očesa prikaže na računalniškem zaslonu kot progo.

V prvem poskusu so testirali 35 študentov v starosti od 19 do 23 let. Morali so pregledovati razne slike na računalniškem zaslonu, na primer kopijo umetniške slike, del videozbirke iz psihologije, fotografijo, besedilo iz priročnika, spletno stran, slike s skritim likom in drugo. Z videookulografičnim sistemom so med opazovanjem slik in izpolnjevanjem nekaterih vizualnih nalog registrirali gibanje njihovih oči. Ogledovanje kakršne koli slike spremljajo hitri gibi zrkel – tako se pogled prenaša na nov objekt. Za razlikovanje majhnih podrobnosti, ki je potrebno za zaznavanje objekta, se mora slednji projicirati na osrednji del mrežnice, kar je mogoče razložiti s tem, da so za svetlobo občutljivi fotoreceptorji zgoščeni na omenjenem delu mrežnice. Pregledovanje slik je sestavljeno iz osredinjanja oči na objekt in prehoda na druge objekte. Ta proces med poskusom posnamejo.

Potem ko sledi premikanja zrkla, ki jih dobijo s programom, položijo na slike, ugotovijo, kateri deli slike opazovalcu prinesejo največ informacij. Očitno je pogled najdlje osredotočen na objekte, ki so najbolj informativni. Poleg tega metoda pokaže, s kakšno hitrostjo možgani zaznavajo in obdelujejo dobljene vizualne informacije in kako hitro lahko oseba, ki jo preučujejo, s preskakovanjem od enega objekta k drugemu zaobjame vso sliko.

Če takšno metodo uporabijo za presojanje spletne strani, lahko z dobljenimi podatki nepristransko ocenjujejo njeno kakovost. Če na primer oblikovalec spletne strani meni, da bi moral uporabnik posvetiti več pozornosti nekaterim objektom, v resnici pa se oko slednjega na njih ne zadrži, pomeni, da stran ne deluje tako, kakor bi morala. Za izobraževalni videomaterial ni vseeno, kakšno strategijo uporabi gledalec za iskanje podatkov. To je pomembno za uspeh pri učenju.

Metoda bo prav gotovo koristna pri izdelavi novih videoizdelkov in za presojanje že obstoječih. Ima pa še eno uporabno vrednost, ki so jo preučili v drugem poskusu. Njegov namen je bil analizirati gibanje oči med usvajanjem znanja, na primer memoriranjem tujih besed s seznama. Da bi si zapomnili besedo, je treba na njej zadržati pogled. Domnevamo lahko, da je učinkovitost memoriranja odvisna od tega, koliko časa upiramo pogled vanjo. Poskusnim osebam so naročili, naj se na pamet naučijo, kolikor je le mogoče, latinskih besed. Seznam besed s prevodom so imeli na voljo samo pet minut. Potem so jih preskusili, tako da so morali na seznam vstaviti besede, ki so si jih zapomnili. Devetnajst poskusnih oseb si je zapomnilo od ene do 12 besed, povprečno 4,53. Izkazalo se je, da so na besede, ki so si jih zapomnili, usmerjali pogled precej dlje kakor na tiste, ki se jim jih ni posrečilo zapomniti. Znanstveniki so prepričani, da je metoda uporabna za preverjanje učinkovitosti učnih procesov.

Be First to Comment

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *